Delo osvobaja – Auschwitz
S pomočjo dela – svoboda – taborišče Soloveški

Gulag je knjiga. Gulag je zgodovina. Zgodovina, ki se ne bi smela nikoli več ponoviti. Grozljiv testament tega, v kaj se spremenimo v najhujših stiskah, ki te oropajo dostojanstva, in kaj postanemo, ko železni škorenj podre majave civilizacijske ograje in v enem brezobzirnem zamahu potepta vse, kar smo s trudom zasejali v domačem okolju. Okolju, ki z nedoumljivim preobratom postane sovražen. Do tebe, tvoje družine, tvojih sosedov, tvoje skupnosti, tvojega ljudstva.

To monumentalno delo je zgodba o preteklosti, ki bi jo moral prebrati vsak. Je zgodba z druge strani, ki pa ni nič manj strašna, grozljiva, nora in tragična kot tista iz nacističnih koncentracijskih taborišč. Je pa veliko daljša. Tako dolga, kot se zdijo sibirske zime, in tako vseobsegajoča, kot bi vase posrkala ves svet.

In dolga je tudi knjiga. Gulag Anne Applebaum, za katerega je leta 2004 prejela Pulitzerjevo nagrado, se svoje dolžine niti ne sramuje, saj je na dobrih osemsto straneh naphan s podatki, ki z brutalnim in neumornim seciranjem razkrivajo sleherni vidik tega masivnega sovjetskega represivnega sistema, imenovanega z rusko kratico Gulag – glavnoje upravljenje lagerej oziroma glavna uprava taborišč.

Applebaumova se pisanja loti sistematično in boleče temeljito. Bralcu s filigransko natančnostjo postreže z razlago začetkov taborišč na otokih v Belem morju pri Arhangelsku, njihovega razmaha z vzponom Stalina, ko je bilo sovjetsko ozemlje posejano z njimi in so segali daleč na vzhod – vse do magadanske regije na koncu sveta –, ter njihovega počasnega opuščanja po Stalinovi smrti, ki se je zavleklo vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Avtorica ne izpusti ničesar – razloži nam, kako so ljudi prijeli, kako so jih transportirali, namestili po taboriščih ali njihovih izpostavah, poglobi se v taboriščno življenje, opiše grozljive usode žensk in tragične zgodbe otrok, pojasni pomen kriminalnih združb, ki so bile neločljiv del taboriščnega organizma, in brutalno slikovito opiše razmere, v katerih so se – pogosto povsem nedolžni – ljudje zgarali do smrti.

Celoten stroj, nad katerim je na višku moči držal roko en sam človek, je poganjala večmilijonska suženjska sila (ter tudi svobodni delavci) in je bil namenjen proizvodni (ne)učinkovitosti, saj je pogosto vodil v nesmiselne megalomanske projekte, ki so za sabo pustili nemo sled trupel. Taboriščniki, ki so se s težavo oklepali zadnjih ostankov človečnosti, so bili z vsakim prestradanim, potlačenim, prezeblim dnem bliže moralnemu razpadu in živalskosti, v katero so bili grobo prisiljeni in se je kot pelagra ali skorbut zasadila v sleherno poro taboriščnega mikrokozmosa.

Knjiga je težka, mučna, silno neprijetna za branje. Vendar življenjsko nujna. Takšne zgodbe, ki jih je več tisoč, se usidrajo v naše misli, našo zavest in ne pustijo, da bi preteklost odpravili z vzvišeno aroganco in prisiljeno ignoranco, s katero prehitro pozabimo, da so take grozote samo nekaj samovoljnih in psihopatskih voditeljev stran, in s katero vede ali nevede ustvarimo nevarno ozračje, ki nam v najboljšem primeru prinese nesmiselno sovražnost do drugih, v najslabšem pa vojno. Vojno, v kateri se spremenimo v nekaj, kar ni podobno človeku. Nekaj, na kar v blaženem in krhkem obdobju miru niti ne pomislimo. Verjamemo pa, da se to nam ne more zgoditi. In z leti pozabimo, potlačimo, preusmerimo pozornost. Na hitre zadovoljitve, površna branja, ki se sprevržejo v nagle zaključke. In ti zaključki so idealno gojišče za širjenje predsodkov in nestrpnosti. In še preden se bomo dobro zavedli, bo preteklost spet tu. V naši bližini, v naši soseski, družbi. Hitro. Prehitro.

Toda v vseh teh zgodbah se – na srečo – vedno skriva tudi majhen žarek človečnosti, ki ne pusti, da bi se družba razkrojila do konca. Če nič drugega, so za to, da se temni časi zgodovine ne pozabijo, poskrbeli tudi preživeli – med drugim Aleksander Solženicin, eden najpomembnejših sodobnih ruskih pisateljev –, ki s svojimi spomini in pričevanji trkajo na vest.

Tak žarek pa je tudi ta knjiga. Gulag. Spomenik – tako po teži platnic kot po teži besed.

Te knjige nisem napisala zato, »da se to ne bi več ponovilo«, kakor pravi običajni kliše. To knjigo sem napisala zato, ker se bo skoraj zagotovo spet zgodilo. – Anne Applebaum

Veliko manjših in še več večjih muk pa je morala prestajati tudi prevajalka, Barbara Simoniti, ko se je stran za stranjo spopadala z ogromno količino podatkov. Za to ji lahko samo čestitam – tega velikanskega dela se je lotila z vestno natančnostjo in z izčiščenim jezikom. Upam, da vsaj na toplem.