To mogłaby być znakomita powieść. Bo historia, na jakiej została osnuta i pomysł na jej konstrukcję - przednie. Ale czemu tych pięć głosów jest aż tak bardzo do siebie podobnych?? Bo opowieść jest przejmująca. O tym całkiem zapomnianym ostatnio przez Boga bałkańskim kotle, gdzie nie ma miejsca na normalność, miłość, człowieczeństwo...

I liked the idea of the book more than the actual book, although with translations, I never know if it’s the book or the translation that’s not working for me. Anyway, the characters didn’t seem like real people who felt anything so I didn’t enjoy reading their stories, although other people loved this book, so maybe it’s just me. The historical context was pretty interesting, though, since I didn’t know anything about Slovenia during the war.

o fak no. nimam besed. zaenkrat sem sam mal jezna. zadnjo poglavje je blo too much.

edit, 29. junij: po dolgem premisleku (like pol leta lol) dajem eno zvezdico dol.

A Slovenian book about a woman, Veronica, who disappears mysteriously. Five characters tells the story of Veronica, and their own lives. It‘s set around the time of the Second World War. No one can escape the bad times, not even if you‘re in a manor far away from the action. Not a memorable story to me, sadly. Might be that Second World War fiction is just an overused subject.

Zgleda, da je Jančar zgodbo kar ukradel:

From: ARNES marija.cvetek1 na guest.arnes.si
Sent: Tuesday, November 02, 2010 9:26 PM
Subject: Stvarnost in njena literarna podoba

Na vernih duš dan sem se le odločila, da pojamram, kako je velecenjeni pisatelj Drago Jančar z visokim "rejtingom" nizko štartal iz, kot on pravi, nekega dokumentarnega gradiva, ki ga je nekega večera prebiral v postelji, očitno kot "antipravljico za težko noč", saj se je pogosto zbujal in že je prišla invencija za roman To noč sem jo videl. Ne vem, zakaj tako trdovratno molči, od kod mu to gradivo, ki je pravzaprav neke vrste antropološka razprava o strmolski služkinji Vilmi Mlakar, takrat še Urh, ki je letos praznovala 90-letnico in je preimenitna ženska. Vilma še veliko bere in me prav zanima, kaj bo rekla o tem romanu in še posebej o sebi, ki se v romanu imenuje Joži. Angeliki Hribar, nečakinji strmolskega gospodarja sem nekoč pisala, da bi iz Vilmine pripovedi lahko nastal imeniten roman, ki bi ga med slovenskimi pisatelji morda najbolje napisal Jančar in glej ga zlomka, da ga je res napisal. Angelika je bila prepričana, da sem ga jaz nagovorila za pisanje. Kasneje pa me je klicala, da je bil odlomek iz tega romana, ki takrat še ni izšel, po radiu in da je to dobesedno iz mojega teksta; češ kako so Ksenijo (Veroniko) in Rada (Lea) zvezali z verigo, ko sta se "ponovno" poročila na Strmolu.

Jančar, ki rad govori o odkriti in jasni besedi, je, kot že rečeno, trdovratno molčal, ko ga je Alenka Zor Simoniti dvakrat vprašala, kje je dobil "snov" za svoje delo. Morda zato, ker je dobil na krožniku tisoč in en podatek in se mu ni bilo treba kaj dosti "zmišlovati", kako bi zastavil. Tu govori samo služkinja o vsem, kar "resničnega" zvemo iz Jančarja; tu je toliko resničnih dogodkov, da se zares lahko vprašamo: "Saj ni bilo tako?!" Tega se je, kot pravi Jančar v intervjuju, bal, zato ni dodal določenih resničnih podrobnosti. Vilma je s svojo pripovedjo osvetlila marsikaj, na fotografijah je prepoznala mnoge pomembne ljudi, ki so že pred vojno hodili na Strmol. Eden takih je bil Hans von Tschammer und Osten, "rajhsšportsfirer", znan po organizaciji olimpijskih iger, na katerih je zmagal črni športnik Owens. Bil je neke vrste partner Ksenijine prijateljice, baronice, s katero sta skupaj študirali v Berlinu. L. 1943 je umrl ; sumim, da ga je Hitler dal spraviti na oni svet. Angleži so ga zelo cenili. Takrat je šla Ksenija na pogreb in takrat je tudi po Berlinu dva meseca vozila rešilni avto. O Ksenijini udeležbi na pogrebu nisem pisala v razpravi in v romanu je zelo neprepričljivo in nejasno to bivanje v Berlinu. Jančar pravi, da si je izmislil srbskega oficirja Steva, s katerim naj bi zbežala Ksenija v Srbijo; zares je zbežala s srbskim oficirjem Glišićem v Črno goro in se celo poročila z njim. Tudi Ksenijino mater Amalijo je precej verno posnel po Vilmini pripovedi, prav tako Vilmo (Joži); Jeraneka pa je skonstruiral iz več Vilminih "junakov", ki so delali na gradu. Tudi nemški dohtar je narejen tako: iz dr. Skalka, medvojnega deželnega glavarja za Kranjsko in dr. Hausa. No, pa dovolj tega naštevanja, saj vemo, kako se pišejo romani, a da se pišejo tako skoraj "dobesedno" po pripovedi tja do Ksenijinega krokodilčka, si pa res za Jančarja ne morem misliti. Ta roman je bolj podoben biografskemu romanu kot pa "kvazidokumentarni literarni laži", kot pravi Jančar. Imenitnega pletiva na pretek; to, da ga položi v usta petim pripovedovalcem, pa je za avtorja res samo še mala malica.

Vilmini spomini zares predstavljajo veliko biografsko bogastvo, ki odpira nove vidike za presojo marsičesa, tudi za presojo dogodkov ob likvidaciji Ksenije in Rada Hribarja. Zaslužijo si, da bi bili objavljeni v knjigi.

V Delu bi želela objaviti Strmolsko Vilmo v Jančarjevem romanu. Vilmi moram tako ali tako napisati nekaj za 90-letnico. [...] Moj članek je objavljen v Kroniki (časopis za slovensko krajevno zgodovino), in sicer v tematski številki: Iz zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem (54/2, 2006). Prispevek nosi naslov: Spomini na Strmol. Vilma Mlakar, roj. Urh - nekdanja strmolska sobarica.

Z bohinjsko deževnimi pozdravi! Minka (Marija Cvetek )

Upon finishing the book I got an enormous underwhelming feeling. I was hoping for something much more interesting or epic or anything really but the end was so... Underwhelming. That really is the word. But maybe the power of the book resides in this particular fact, you don't need something grand to make a point? I don't know. I might have to re-read it to really shape my opinion of it.